»Oprosti, ker ti je moja zgodba daje ožino in ne širine.«

Vsak prehod ima svojo zgodbo, energijo in namen. Vsaka oseba ima svojo zgodbo, energijo in namen. Včasih pa se zdi, da je v vsej tej širini možnosti, samo ena pot. Samo ena pravilna zgodba in vse druge napačne.


Zakaj smo se začeli z večjo dostopnostjo informacij, ožiti v našem razmišljanju in dojemanju sveta? So naše rane tiste, ki bolijo tako močno kot še nikoli? Ali nas je tako strah lastne resničnosti, da raje iščemo načine razumevanja in življenja v »pravi zgodbi«.


Kdo bi vedel odgovor. A moje razmišljanje in doživljanje situacije prehoda ženske v mame se ponovno poglablja. Uvidi in zgodbe postajajo še jasnejši in na tem mestu je čas, da se druga drugi opravičimo, ker s svojimi besedami, občutki in dejanji gradimo ožino namesto širine. V Sloveniji obstaja zelo močen arhetip, ki ga sama zelo rada imenujem »Cankarjeva mati«. Gre za žensko, ki pozabi nase in celo življenje pretrpi za voljo vseh okoli nje. Ta ženska je dobra mama. Ta ženska živi v nas. Ta ženska nas omejuje. Dela ožino in ne širine razumevanja, kaj je vloga zdrave mame, ki drži prostor svojim otrokom.

»Kaj bodo pa drugi rekli?« je rek, ki jo oživlja in daje moč za življenje. Besede, ki lahko ranijo veliko globlje in močneje kot se zdi. So močen čarovnik s palčko, ki omejujejo naša čutenja, vzgibe in uvide, kakšno življenje je naše.

In tu pride na vrsto moja zgodba, ki se je tako jasno zložila pred mojimi očmi, da čutim, da jo moram deliti. Moj prehod iz ženske v mamo je odstrl mnogo, me preobrazil in prerodil. Lahko bi rekli, da je obrnil vse na glavo. Vse kar sem pričakovala in tudi kar nisem. Kljub pripravam in želji, je imel svojo pot. Prepričanja družbe in ideje drugih so me dostikrat omejile v dojemanju mojih občutkov ali sprejemanju odločitev. In prav zato vem, kako močno boli, ko nekdo drug išče sebe v moji zgodbi.


Čas je, da stopimo korak nazaj in vse skupaj sprejmemo kot eno samo zgodbo, ene same ženske. Medtem, ko ima vsaka izmed nas svojo. Nič ni narobe, če si delimo zgodbe. Pomembno pa je, da v njih razumemo da je bila to le pripoved, refleksija in dojemanje situacije druge osebe. V sebi pa poiščemo odgovore na tista vprašanja, ki v nas vzbudila različne občutke. Vsaka reakcija je namreč odziv nas samih na slišano.


Brez refleksije zgodba obsedi z nami, v nas in kreira našo zgodbo. Včasih je to dobro, drugič morda ne. Sprejemanje odločitve, če si to želimo nesti s sabo v naslednji trenutek je ključno. Skozi leta naberemo celo hišo zgodb, ki soustvarjajo naš dan; potem pa pride jutro, ko rodimo otroka v vse te zgodbe. Morda nas podpirajo, morda pa odvzemajo moč pri sprejemanju odločitev, kaj je dobro za nas in družino.


»Oprosti, ker ti moja zgodba daje ožino in ne širine« je naslov tega zapisa, ker nas porodne zgodbe velikokrat omejijo. V slišanih bolečinah, strahu in prepričanju, kaj bi kako moralo biti, zmanjka prostor za čutenje naše osebne poti. Zmanjka prostor za pogovor, raziskovanje in predajo procesu. Vse zgodbe preteklosti nas lahko omejijo in ne postavljajo več vprašanj. Temveč le diktirajo »pravilno pot«.


Tu sem, ker želim deliti širino in v prostranosti informacij držati prostor ženski skozi ožino prehoda v mamo. Zato draga bralka, tu sem in moje vprašanje je: »Kako ti lahko pomagam?«

Z Ljubeznijo, Daša

Pozdravljeni, 

moje ime je Daša. V tem blogu delim zapise z informacijami, idejami in različnimi pogledi na določeno situacijo. Toplo vabljen/-a k branju ter refleksiji prebranega o določeni temi.

Želim biti obveščen/-a o novih objavah.

Najlepša hvala!

  • Facebook
  • Instagram